Z znanjem do boljšega zdravja

Denga

03. 02. 2015
Denga je virusna vročinska bolezen, ki jo prenašajo komarji. Pojavlja se v tropskih in subtropskih predelih sveta, predvsem v urbanih predelih Afrike, centralne in južne Amerike, jugovzhodne Azije, vzhodnega Mediterana in zahodnega Pacifika.

V zadnjih letih so zabeležili posamezne avtohtone primere denge v Franciji, na Hrvaškem ter na Portugalskem otoku Madeira. Bolezen se pojavlja običajno v deževnem obdobju oz. poleti in jeseni. V Sloveniji se denga ne pojavlja. Slovenski državljani so se z virusom denge okužili na potovanju oz. bivanju v tropskih krajih.

Povzročitelj
Dengo povzroča virus denge, ki spada v družino flavivirusov. Poznamo štiri tipi virusa denge (DEN1, DEN2, DEN3 in DEN4).

Inkubacijska doba
Čas od okužbe do pojava bolezni je od 3 do 14 dni (najpogosteje od 4 do 7 dni).

Način prenosa
Virus denge se na človeka prenese s pikom okuženega komarja Aedes, najpogosteje Aedes aegypti, lahko pa tudi Aedes albopictus (tigrasti komar). Komar se okuži ob piku bolnika z dengo in lahko prenese bolezen na drugega človeka po 8 do 10 dneh. Neposredni prenos virusa denge s človeka na človeka ni mogoč. Komarji Aedes pikajo podnevi, najbolj pa so aktivni zgodaj zjutraj in proti večeru. V izjemno redkih primerih se okužba lahko prenese preko darovane krvi z okuženega darovalca na prejemnika transfuzije ali ob presaditvi organa. Mogoč je tudi prenos okužbe z matere na plod.
Osebe, ki so okužene z virusom denge, lahko prenesejo okužbo na komarja v času prvih 5 dni oz. največ 12 dni od pojava prvih simptomov. Komar postane kužen 8-10 dni po okužbi in ostane kužen vse svoje življenje, kar pomeni približno mesec dni.

Dovzetnost za okužbo
Za okužbo z virusom denge smo dovzetni vsi, ki prvikrat v življenju pridemo v stik s posameznim tipom virusa denge. Tveganju okužbe so izpostavljeni predvsem potniki, ki potujejo na endemska področja, kjer je bolezen prisotna. Po preboleli okužbi se razvije imunost oz. odpornost, ki nas ščiti pred ponovno okužbo z istim tipom virusa denge, ne pa proti okužbi z ostalimi tremi tipi virusa denge. Tveganje za razvoj hude oblike bolezni (t.i.  denga hemoragične vročice) se celo poveča pri ponovni okužbi z drugim tipom virusa denge.

Simptomi in znaki
Okužba z virusom denge poteka najpogosteje (t.j. v 75% primerov) brez simptomov. Kadar se simptomi pojavijo, je bolezen največkrat podobna gripi. Glavni simptomi in znaki so visoka vročina, hud glavobol, bolečine za očmi, v mišicah in sklepih ter izpuščaj. Lahko se pojavijo tudi blage krvavitve (npr. iz nosu ali dlesni ter pojav modric po koži). Običajno imajo majhni otroci ter ljudje s prvo okužbo z virusom denge blažji potek bolezni kot starejši otroci in odrasli.
Pri 5% okuženih oseb bolezen lahko napreduje v hudo obliko bolezni, t.i. denga hemoragično vročico ali denga šok sindrom, ki lahko ogroža življenje. Za to obliko bolezni je značilno, da obdobju visoke temperature in znakov splošnega slabega počutja, ki traja od 2 do 7 dni, sledi najprej padec vročine. Temu pa nato sledi trdovratno bruhanje, hude bolečine v trebuhu in težko dihanje. Pojavi se povečana nagnjenost h krvavitvam, ki se kaže kot podplutbe, krvavitev iz nosu in dlesni ter v nekaterih primerih notranje krvavitve. Ti simptomi in znaki napovedujejo začetek 24 do 48 ur trajajočega kritičnega obdobja, pri katerem pride do povečane prepustnosti malih krvnih žilic (kapilar), zaradi česar pride do uhajanja tekočine iz krvožilnega sistema v okoliška tkiva. Posledica so motnje v delovanju krvožilnega sistema, ki lahko vodijo v stanje šoka, za katerega je značilen padec krvnega tlaka in motnje v prekrvavitvi življenjsko pomembnih organov. V kolikor stanja ne zdravimo, lahko nastopi smrt.

Zdravljenje
Specifičnega zdravljenja za dengo ni. Priporoča se obisk pri zdravniku, počitek, uživanje zadostne količine tekočin in po potrebi analgetiki s paracetamolom. Odsvetuje se aspirin (oziroma acetilsalicilna kislina), tudi zaradi njegovih učinkov na strjevanje krvi.
Če se počutje v prvih 24 urah po padcu vročine poslabša, naj bolnik takoj poišče zdravniško pomoč, saj gre lahko za razvoj hude oblike bolezni (t.i. denga hemoragične vročice), ki potrebuje bolnišnično zdravljenje. Pravočasno zdravljenje hude oblike bolezni lahko zniža smrtnost z dobrih 20% na manj kot 1%.

Preprečevanje okužb
Učinkovitega cepiva za preprečevanje denge za enkrat še ni. Najboljši način za preprečevanje okužbe je zmanjšanje tveganja za pike komarjev.
Na področjih, kjer se nahajajo komarji Aedes je priporočljivo zatiranje komarjev z insekticidi in sredstvi za zatiranje razmnoževanja komarjev. Komarji za razvoj potrebujejo stoječo vodo, zato je iz okolice potrebno odstraniti vse posode, zabojnike, gume in druge predmete, kjer se voda zadržuje. Takšna mesta je potrebno redno prazniti, jih odstraniti oziroma se je takšnim mestom priporočeno izogniti.

Vsem potnikom, ki potujejo na endemska področja ali v dežele z izbruhi denge, priporočamo, da čim bolj omejijo svojo izpostavljenost komarjem ter da upoštevajo naslednje preventivne ukrepe:
-         priporočamo obleko z dolgimi rokavi in hlačnicami, zlasti v času največje aktivnosti komarjev (zjutraj in zvečer)
-         priporočamo uporabo repelentov (sredstev za zaščito proti komarjem), ki vsebujejo 20-30% DEET (N,N-dietil-m-toluamid). Nosečnice in otroci, mlajši od 12 let, naj se pred uporabo repelentov posvetujejo z zdravnikom ali farmacevtom. Repelenti za otroke mlajše od 3 mesecev niso priporočeni
-         uporaba mrež proti komarjem
-         uporaba insekticidov v prostorih
-         pred predvidenim potovanjem posvet o epidemiološki situaciji z zdravnikom epidemiologom v območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
-         pred potovanjem ureditev zdravstvenega zavarovanja in potovalne lekarne za bivanje v tujini ter seznanitev, kje v tujini lahko dobijo zdravniško pomoč
-         izbira takšne nastanitve (hotela), ki ima urejeno ustrezno zaščito proti komarjem (klimatsko hlajenje z dobro zaprtimi prostori, mreže proti komarjem)
-         v primeru suma na okužbo z dengo naj se obolela oseba zaščiti pred dodatno izpostavljenostjo komarjem (ostane naj pod zaščitno mrežo za komarje oz. v zaprtih prostorih), da se zmanjša možnost širjenja bolezni s piki komarjev na druge ljudi.