Duševno zdravje

Bi prepoznali hiperkinetično motnjo?

24. 10. 2017
Hiperkinetična motnja je ena od pogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in mladostništvu.

V svetu se za skupino motenj s tega področja najpogosteje uporablja izraz motnja pozornosti in koncentracije s hiperaktivnostjo ali brez nje – angleška kratica ADHD (ang. Attention Deficit/Hyperactivity Disorder), v Sloveniji pa je uveljavljen izraz hiperkinetična motnja (HKM).

Ko govorimo o hiperkinetični motnji, govorimo o skupini motenj, za katere je značilen zgodnji začetek (običajno v prvih petih letih življenja) in izražanje s simptomi, ki segajo na področje motorične hiperaktivnosti, impulzivnosti in znižane pozornosti.

Pri prepoznavanju motnje se lahko zatakne, če med znaki/simptomi ni hiperaktivnosti, kar je pogosteje pri dekletih, ki zasanjano ne sledijo pouku, a ga tudi ne motijo.


Znaki/simptomi hiperkinetične motnje:

  • hiperaktivnost (neprestano fizično gibanje in mencanje, neprestano govorjenje z nepovezanim prehajanjem s teme na temo, površno poslušanje sogovornika)
  • impulzivnost (prehitro odzivanje v obliki dejanj in besed, brez predvidevanja in upoštevanja možnih posledic, skakanje v besedo, nepotrpežljivost)
  • nepozornost (težave pri poslušanju in pomnjenju informacij, zadrževanju in usmerjanju pozornosti, dokončanju nalog)

Težave so lahko zelo raznovrstne, odvisno od prisotnosti ali različnih kombinacij značilnih simptomov in vzajemnega delovanja različnih bioloških in psihosocialnih dejavnikov (težave v okolju lahko vzdržujejo ali zaostrujejo moteče in neučinkovito vedenje otrok s hiperkinetično motnjo).


Razširjenost hiperkinetične motnje

Različne epidemiološke študije ugotavljajo, da se za osnovnošolsko populacijo prevalenca giblje med 2,4 % in 19,8 %. Pred kratkim narejena meta raziskava na 175 različnih raziskavah o prevalenci motnje, narejenih v zadnjih 36 letih, je ocenila prevalenco hiperkinetične motnje na 7,2 %. Motnja je pogostejša pri dečkih, razmerje med spoloma je 3 – 4 : 1. Ob tem je potrebno izpostaviti, da vpliv spola še ni docela pojasnjen in da se razmerje med spoloma v odrasli dobi skorajda izenači.

V Sloveniji podatkov o prevalenci in incidenci ni, na voljo so podatki o obiskih osebnega zdravnika ali specialističnih ambulantah zaradi hiperkinetične motnje, kjer lahko opazimo naraščanje števila obiskov v zadnjih letih. Sledenje je verjetno v večji meri posledica boljše diagnostike in večje osveščenosti o sami motnji kot večanja prevalence.

Hiperkinetična motnja je dolgo veljala za motnjo otroštva, ki tekom mladostništva izzveneva in je v odraslem obdobju ni več. V današnjem času vemo, da motnja ne izzveni, temveč se motnja pri večini nadaljuje v odraslost, vendar v nekoliko drugačni obliki.


Vzroki za nastanek

Vzrok motnje še ni docela pojasnjen in je verjetno kombinacija okoljskih in genetskih dejavnikov tveganja, od katerih igrajo primarno vlogo:

  • Genetski dejavniki (prisotnost motnje v družini).
  • Nevrofiziološki dejavniki (razlike v sprednjih delih možganov - manjši volumen prefrontalne skorje in zmanjšana debelina sprednje cingulatne skorje, kot tudi stanjšanje skorje v obeh zgornjih frontalnih regijah možganov).
  • Nevrokemični dejavniki (nevrokemične posebnosti - zlasti v delovanju nevrotransmitorjev, ki vplivajo na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo pretirano dejavnost, odvrnljivo pozornost ali impulzivnost - prevelika noradrenalinska aktivnost, pomanjkanje dopamina).
  • Dejavniki okolja, ki jih delimo na prenatalne (kajenje, uživanje alkohola in kokaina, izpostavljenost svincu, anemija matere, hipotiroidizem in pomanjkanje joda v času nosečnosti, razvojne nepravilnosti možganov, napake kromosomov…), perinatalne (nedonošenost, nizka porodna teža…) in postnatalne (poškodba možganov, nepravilno delovanje ščitnice, vnetje srednjega ušesa, epilepsija, bolezni srca, avtoimunske in presnovne bolezni).
  • Psihosocialni dejavniki (stresni psihični dogodki, dejavniki, ki sprožajo anksioznost, otrokov temperament, čustvena prikrajšanost in zahteve družbe, da je vedenje prilagojeno okolju).

Kje poiskati pomoč?

  • Osebni zdravnik oziroma pediater.
  • Ambulante v okviru psihiatričnih bolnišnic.
  • Svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
  • Posvetovalnica za učence in starše Novo mesto.
  • Spletno mesto Med.Over.Net, na katerem so zbrane informacije o posameznih boleznih, bolezenskih stanjih in napotkih za pomoč. Stran omogoča tudi možnost komunikacije z zdravniki in strokovnjaki ter ostalimi uporabniki foruma.

Knjige o HKM:

  • Strong Flanagan: Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane
  • Ross Greene: Eksplozivni otrok
  • Katarina Kesič Dimic: Adrenalinske deklice, hitri dečki: Svet otroka z ADHD